Lovska Družina Jesenice

Belka (Lagopus mutus)

Opis
Belka meri približno 34 do 41 cm in tehta nekako med 350 g in 600 g. Značilna zanjo je izrazita prilagoditev na življenjsko okolje (sneg), saj sta tako samec kot samica v zimskem času bele barve, samo repna peresa (razen srednjih dveh krovnih peres) so črna. Samec se od samice v zimskem času razlikuje po temni progi, ki mu poteka od kljuna preko obeh očes. Samica take proge nima. Tudi noge so do prstov porasle z belim perjem. Peruti so pri obeh spolih čez celo leto bele barve, enako tudi perje na spodnji strani trebuha. Oba spola imata nad očmi rdečo kožno gubo - rožo. Kljun in kremplji so črne barve. Poleti je samec sivo rjavo grahast, peruti, noge in trebuh so bele barve. Samica je bolj rjavo grahaste barve, bela pa po trebuhu in deloma po perutih. Ker potekata zlasti obe poletni golitvi razmeroma v kratkem času, je mogoče videti tudi številne vmesne barvne kombinacije.

Življenje
Belka živi izključno na tleh. Preletava se praviloma le na krajše razdalje. Večji del leta živi v manjših ali večjih kitah, le v času razmnoževanja živi teritorialno v paru. Samica znese nekako sredi junija v plitvo gnezdno jamico na tleh 6 - 15 jajc, ki jih vali približno 24 dni. V tem času se samec zadržuje v bližini gnezda, se spreletava in dvori samici ter opozarja samico na morebitno nevarnost. Ko se kebčki izvalijo, samci zapustijo kito in se združijo v kite skupaj s tistimi samicami, ki niso valile. Jeseni se te kite združijo v večje kite, ki ostanejo skupaj preko zime. Belka se hrani s semeni, plodovi, poganjki, popki, listi, v poletnem času pa tudi s hrano živalskega izvora (žuželke in druge male živali).

Življenjski prostor
Belka živi v naših krajih nad zgornjo gozdno mejo, na visokogorskih travnikih vse do meje večnega snega. V severnih državah živi v tundri in na visokih barjih.

Razširjenost v Sloveniji
V Sloveniji živi belka v alpskem svetu nad zgornjo gozdno mejo, torej v Julijskih Alpah, Kamniško - Savinjsko Alpah in Karavankah.

Razširjenost
Belka živi v arktičnih in subarktičnih predelih severne poloble, torej na severu Rusije, na Laponskem, Spitsbergih, Islandiji, v severni Skandinaviji, na Aljaski in v severni Kanadi, poleg tega pa še na Škotskem višavju, v Alpah in Pirenejih.

Ogroženost
Belka je pri nas na splošno maloštevilna, vendar njena številčnost ne upada. Ogroža jo zlasti vse večji nemir v visokogorju, zlasti v času gnezditve. Spada med trajno zavarovane vrste.